Odlašanje je težava, s katero se nekateri soočijo le občasno, spet pri drugih pa postane vzorec, ki nenehno vpliva na njihovo počutje, kakovost dela in celo duševno zdravje. Odlašanje pomeni odlaganje oziroma zamikanje opravil, pogosto takrat, ko jih ne bi smeli prestavljati na poznejši čas, zajame pa lahko vsa področja posameznikovega življenja: nepravočasno plačevanje računov, zamujanje dogovorjenih rokov na delovnem mestu,prepozno oddane vloge in davčne napovedi, nakupovanje daril (posebne priložnosti, božič, novo leto) tik pred zdajci, pretečeni darilni boni, razprodane karte za kulturne dogodke, koncerte in podobno itd.
Raziskave kažejo, da odlašanje povzroča veliko škodo na področjih, kjer se je pojavlja, pri čemer je najbolj izpostavljeno prav zdravje.
Priložnost zamujena, ne vrne se nobena …
Nekateri posamezniki odlašajo dneve, tedne, mesece, nekateri celo leta. Za slednje je odlašanje življenjski slog, ki pa ne prinaša nič pozitivnega – čutijo krivdo in sram zaradi situacije, težava pa vpliva na stvari, ki so jim pomembne, npr. njihovi osebni projekti ali odnosi, in ima neposreden vpliv na njihove akademske, delovne in druge rezultate.
Da je odlašanje v zadnjih nekaj letih postal obsežnejši problem, kaže tudi obseg raziskav na to temo. In če študije kažejo, da približno 20–25 % mladostnikov in odraslih doživlja kronično odlašanje kot težavo, ki vpliva na njihovo osebno in poklicno življenje (Ko & Chang, 2019), se je na drugi strani kar 70 % študentov identificiralo kot akademskih odlašalcev (Schouwenburg et al., 2004). To nakazuje, da je vprašanje odlašanja precej pogosto in da vpliva na večje družbene skupine, ob čemer se kaže, da bi lahko postalo eden večjih izzivov ne samo v posameznikovem študijskem/akademskem obdobju, ampak nasploh v življenju.
Kaj se skriva pod površjem?
Na prvi pogled je težava z odlašanjem videti dokaj preprosta – odlaševalci svojega dela ne opravijo pravočasno, nenehno se soočajo z naglico in jih preganjajo dogovorjeni roki, zaradi česar so površni in delo ni opravljeno po njihovih najboljših zmožnostih. Študije pa ob tem navajajo še druge posledice, ki jih ni tako enostavno prepoznati. V več raziskavah je bila izpostavljena povezava med odlašanjem in duševnim zdravjem, ob čemer se potrjuje, da je zlasti kronično odlašanje povezano s slabšimi izidi duševnega zdravja.
Najbolj dovzetna starostna skupina: 14–29 let
Profesor psihosomatske medicine in psihoterapije na Univerzi v Mainzu Manfred E. Beutel je avtor študije, ki je raziskovala odlašanje pri udeležencih, starih od 14 do 95 let. V raziskavi so ugotovili, da je odlašanje največje pri tistih, ki so stari med 14 in 29 let. Potrdili so, da je dosledno povezano z več stresa in depresije, večjo anksioznostjo, utrujenostjo in zmanjšanim zadovoljstvom na različnih področjih posameznikovega življenja, pri čemer so posebej izpostavili delo in prihodke. Odlašanje je povezano tudi s pomanjkanjem stabilnih partnerstev in brezposelnostjo. Rezultati nemške študije pa so med drugim tudi pokazatelj več nepravilnosti in neprilagojenosti, ki močno vplivajo na duševno zdravje (Beutel et al., 2016).
Druga študija, opravljena med študenti in pod vodstvom prof. psihologije dr. Ferrarija, pa je pokazala, da odlašalci običajno beležijo manj pozitivnih dejanj in manj verjetno izražajo svoja čustva in potrebe. Nizko pozitivno naravnanost, neizražanje svojih občutkov in neasertivnost je profesor opredelil kot napovedovalce večjega odlašanja (Ferrari in Díaz-Morales, 2014).
Tukaj in zdaj – kaj pa cilji?
Posamezniki, ki odlašajo, so po navadi bolj osredotočeni na sedanjost in so nagnjeni k iskanju vedno nečesa novega, ob tem pa jim je zelo pomembno, da se zabavajo in jim je prijetno – tukaj in zdaj. Nagnjeni so k temu, da manj načrtujejo za prihodnost, kar zlasti pri študenti predstavlja velik izziv. Namreč, tisti, ki so na splošno bolj nagnjeni k zamikanju študijskih obveznosti, običajno poročajo o večji anksioznosti, več psiholoških stiskah, manj čustvenih odnosih, manj pozitivnih čustvih, višji stopnji izgube nadzora nad čustvi in vedenjem, bolj depresivnih simptomih, prav tako pa navajajo slabše zadovoljstvo z življenjem ter nasploh slabše psihično počutje (Argiropoulou, Siatis in Kalantzi-Azizi, 2014).
Odlašanje in slabše duševno zdravje – kdo vpliva na koga?
Vse v članku omenjene raziskave nakazujejo, da obstaja izrazita povezava med odlašanjem in duševnim zdravjem, ki jo zaznamujejo slabše počutje, stiska, simptomi tesnobe in depresije ter celo nestabilni odnosi. Vendar pa se ob tem pojavi pomembno vprašanje: Ali odlašanje prispeva k slabšemu duševnemu zdravju ali je znak, da nekaj v povezavi z duševnim zdravjem ne deluje ustrezno? Torej, ali je vzrok slabšega duševnega zdravja njegova posledica ali oboje. Obstajajo dokazi, ki pojasnjujejo oba vidika.
→ Odlašanje vpliva na zadovoljstvo z življenjem. Ta učinek se izraža s tesnobo, obžalovanjem ter depresijo. Zdi se, da odlašanje neposredno vpliva na posameznikovo počutje v točno določenem časovnem obdobju, saj se tisti, ki so nagnjeni k temu vedenju, ne samo počutijo, ampak so resnično veliko bolje, ko jih ne čaka nobeno zahtevano alinapovedano opravilo. Odlašanje jim namreč takrat služi za uravnavanje čustev in zmanjšanje negativnih občutkov. Ko se rok opravila začne približevati, začne naraščati pritisk, odlašalci postanejo bolj pesimistični in začnejo dvomiti v sposobnost dosega dobrega rezultata. Dvom vase in pretekle izkušnje lahko povzročijo občutek krivde in prispevajo k depresiji, kar pa posledično prinese več stresa (Argiropoulou, Siatis in Kalantzi-Azizi, 2014).
So krivi vzorci iz otroštva ali slaba časovna organiziranost?
Na Univerzi Carleton (Rose, Haghbin in Pychyl, 2016) so pod drobnogled vzeli različne dejavnike, ki povzročajo, da odlašanje postane človekov življenjski spremljevalec. Ugotovili so, da je odlašanje pogosto povezano z vzorci iz otroštva, kjer to vedenje postane uporabna strategija obvladovanja, vendar se je posamezniki poslužujejo samo v domačem okolju. V nadaljevanju so navedli, da je lahko odlašanje povezano s slabim upravljanjem časa, preobremenitvijo z nalogami, izogibanjem, negativnim samogovorom in negativnimi čustvi. Pogosteje se pojavi pri posameznikih z visoko impulzivnostjo in nižjo samopodobo, močan vpliv pa imajo tudi situacijski dejavniki, ki so povezani z določeno nalogo. Dr. Abdullah (2017) pa ob tem navaja, da odlašanje spodbujajo tako zmanjšan občutek za upravljanje s časom kot tudi pomanjkanje vztrajnosti, vestnosti in nadzora notranjih impulzov. To bi lahko pomenilo, da obstaja začaran krog, ki vodi od odlašanja do slabšega duševnega zdravja in posledično do večjega odlašanja. Hkrati se zdi, da so zaradi odlašanja posamezniki bolj dovzetni za stanja, kot je depresija (Rose, Haghbin in Pychyl, 2016).
Kako zmanjšati stisko in odlašanje?
Obstaja nekaj zaščitnih dejavnikov, ki lahko posamezniku omogočijo zmanjšati duševno stisko in odlašanje. Nekateri strokovnjaki izpostavljajo strast – strast do aktivnosti, nalog, učenja itd. oziroma iskanje takšnih obveznosti, ki v posamezniku vzbujajo dobre občutke in vznemirjenje (Peixoto et al., 2021). Vendar pa ti zaščitni dejavniki morda ne bodo zadostovali, če obstaja kombinacija lastnosti, ki se jih posameznik kronično poslužuje, torej da je vzorec močno zasidran (Abdullah, 2017).
Odlašate z iskanjem pomoči?
Odlašanje lahko posredno vpliva na duševno zdravje. Študija opisuje, da posamezniki odlašajo z iskanjem pomoči za svoje težave z duševnim zdravjem, kar prispeva k znatnemu razkoraku med intenzivnostjo težav, kot sta anksioznost in depresija, in nižjo stopnjo iskanja pomoči. To pomeni, da lahko odlašanje samo po sebi prispeva k slabšemu duševnemu zdravju in nato postane ovira na poti do strokovne pomoči, ki bi pripomogla k izboljšanju stanja (Stead, Shanahan in Neufeld, 2010).
Ko odlašanje postane kronična težava …
Trdni dokazi iz študij v različnih kulturnih kontekstih in okoljih kažejo, da odlašanje, še posebej ko postane kronična težava, negativno vpliva na duševno zdravje – na tesnobo, depresijo, stres, splošno počutje, samopodobo in druge dejavnike – ter zmanjšuje zadovoljstvo z življenjem. Ljudje, ki pogosto odlašajo, so več v stresu in so bolj nagnjeni k negativnim čustvom, prav tako je manj verjetno, da bodo doživljali in izražali visoko stopnjo pozitivnih čustev. Odlašanje ustvari spiralo negativnih misli in občutkov, ki lahko vodijo do slabših rezultatov. Posamezniku pa otežijo tudi iskanje pomoči za svoje težave z duševnim zdravjem, saj tudi s tem odlaša.
Ste med 20 % kroničnih odlaševalcev?
Strokovne študije kažejo, da je odlašanje povezano z osebnostjo in lastnostmi, kot so impulzivnost, pomanjkanje discipline, težave z upravljanjem časa itd. Ker gre za preplet več dejavnikov, tudi zmanjšanje odlašanja ne predstavlja enostavne naloge. Raziskave potrjujejo, da je med populacijo približno četrtina (20 %) najstnikov in odraslih kroničnih odlašalcev, ki negativne učinke tega vedenja občutijo na svojem transakcijskem računu, rezultatih in tudi na duševnem zdravju.
Kaj narediti?
Če imate tudi sami težave z odlašanjem ali pa imate odlaševalca v ožjem krogu (družina, služba, prijatelji), potem vas vabimo, da se prijavite na začetni, mednarodno certificiran program NLP Praktik z nevrologijo, na katerem boste spoznali izjemno učinkovite strategije za odpravo odlašanja.
V kolikor si želite individualne obravnave, pa se lahko odločite tudi za zasebni coaching, pa naj bo to na osebnem, ali poslovnem področju.
Prijave sprejemamo na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Ne odlašajte s prijavo in si čim prej zagotovite svoje mesto, saj je število omejeno. Veseli bomo vaše družbe.
Viri in literatura:
Abdullah, M. Q. (2017). Procrastination and its Relationship with Mental Health among Children and Adolescents. Psychology and Behavioral Science International Journal, 4(5): 555649. doi: 10.19080/PBSIJ.2017.5.555649.
Argiropoulou, M., Siatis, & Kalantzi-Azizi. (2014). Procrastination, mental health & life- satisfaction: The vicious cycles of a fatal relationship. Conference: IInd International Conference on Time Perspective (ICTP), 29th July to 1st of August 2014, At: Warsaw (Poland).
Beutel M. E., Klein E. M., Aufenanger S. et al. (2016). Procrastination, Distress and Life Satisfaction across the Age Range – A German Representative Community Study. PLoS One 11(2):e0148054. doi:10.1371/journal.pone.0148054.
Ferrari, J. & Díaz-Morales, J. (2014). Procrastination and mental health coping: A brief report related to students. Individual Differences Research.
Ko, C.-Y. A. & Chang, Y. (2019). Investigating the Relationships Among Resilience, Social Anxiety and Procrastination in a Sample of College Students. Psychol Rep, 122(1), 231–245. doi:10.1177/0033294118755111.
Peixoto, E. M., Pallini, A. C., Vallerand, R. J. et al. The role of passion for studies on academic procrastination and mental health during the COVID-19 pandemic. Soc Psychol Educ 24, 877–893 (2021). https://doi.org/10.1007/s11218-021-09636-9.
Rose, A., Haghbin, M. & Pychyl, T. (2016). Procrastination and Depression from a Cognitive Perspective: An Exploration of the Associations Among Procrastinatory Automatic Thoughts, Rumination, and Mindfulness. Journal of Rational-Emotive & Cognitive-Behavior Therapy. 34. 169-186. 10.1007/s10942-016-0235-1.
Rozental A., Forsström D., Hussoon A. and Klingsieck K. B. (2022). Procrastination Among University Students: Differentiating Severe Cases in Need of Support From Less Severe Cases. Front. Psychol. 13:783570. doi: 10.3389/fpsyg.2022.783570.
Schouwenburg, H. C., Lay, C. H., Pychyl, T. A., & Ferrari, J. R. (2004). Counseling the procrastinator in academic settings: American Psychological Association.
Stead, R., Shanahan, M. & Neufeld, R. (2010). I’ll go to therapy, eventually”: Procrastination, stress and mental health. Personality and Individual Differences, 49, 175-180. Personality and Individual Differences. 49. 175–180. 10.1016/j.paid.2010.03.028.
